Rimsko-perzijske vojne

Roman–Persian wars
Datum 54 pr. n. št. – 628 n. št. Prizorišče Zahodna Azija Izid Neodločeno
Udeleženci
54–27 pr. n. št.: Rimska republika	54–27 pr. n. št.: Partsko cesarstvo
27 pr. n. št.-224 n. št.: Rimsko cesarstvo	27 pr. n. št.-224 n. št.: Partsko cesarstvo
224–395: Rimsko cesarstvo	224–395: Sasanidsko cesarstvo
395–628: Bizantinsko cesarstvo	395–628: Sasanidsko cesarstvo
Clients/allies: Alani Kavkaška Albanija Armenija Aksum Kapadoško kraljestvo Komagena Galatija Germani Gasanidi Goti Hatra Heruli Kavkaška Iberija Hazari Kraljestvo Kinda (arabski polotok) Lazika (Gruzija) Nabatejsko kraljestvo Osroena Palmira Pontsko kraljestvo Sophene Tzani Zahodni turški kaganat	Clients/allies: Abasgoi Abasgia Adiabena Albanija Armenija Avari Komagena Daylamiti Hatra Himyar (Jemen) Kavkaška Iberija Judje Lahmidi Lazika (Gruzija) Atropatene Osroena Pompejanci Sabirji Slovani Hioniti
Poveljniki in vodje
Mark Licinij Kras † Mark Antonij Nero Trajan Lucij Ver Septimij Sever Karakala Makrin Aleksander Sever Maksimin Tračan Gordijan III. † Valerijan (VU) Balista Kar † Galerij Konstancij II. Julijan † Jovijan Valens Anastazij I. Dikor Justinijan Magister_militum per_Orientem Tiberij II. Konstantin Mavricij Fokas Heraklij Clients/allies: Hirkan II. (VU) Phasael (VU) Herod Veliki Artavazd II. Armenski Tigran VI. Armenski Antiochus IV of Commagene Polemon II. Pontski Aristobulus iz Chalcisa Partamaspat Sanatruq II † Arshak II. Armenski]] Mushegh I. Mamikonian Pharas Herulski Odenat Gubazes I of Lazica Vakhtang I. of Iberski Džabala IV. ibn al-Harit † Gubazes II iz Lazike Tzath I iz Lazike Al-Harit V. ibn Džabala Al-Mundir III. ibn al-Harit Tong jabgu kagan	Surena Orod II. Artaban IV. Vologas I. Kosroj I. Sanatruk II. Vologas IV. Ardašir I. Šapur I. Narseh Šapur II. Bahram V. Yazdegerd II. Kavad I Kozrav I. Kozrav II. Bahram Čobin Clients/allies: Quintus Labienus † [Antigonus II Mattathias † Artavazd I. Atropatenski Tiridat I. Armenski Monobazus II iz Adiabejene Meharaspes Meharaspes iz Adiabejene Mirian III. Iberski 'Amr ibn Imru' al-Qays Grumbates Urnayr iz Kavkaške Albanije Al-Mundhir I ibn al-Nu'man Al-Mundhir III ibn al-Nu'man Gubazes II. Lazike Al-Mundhir IV ibn al-Mundhir (VU) Stephen I. Iberski † Nehemiah ben Hushiel † Benjamin Tiberije

Rimsko-perzijske vojne ali tudi rimsko-iranske vojne (54 pr. n. št. – 628 n. št.) so bile niz konfliktov med Partskim cesarstvom, katero je potem nasledilo Sasanidsko cesarstvo ter na drugi strani med Rimsko republiko in Rimskim cesarstvom, kateri je potem nasledilo Vzhodno Rimsko cesarstvo, oz. Bizantinsko cesarstvo.

Delimo jih na naslednje faze:

• Rimsko-partske vojne (54 pr. n. št. – 224 n. št.)
• Rimsko-sasanidske vojne (224 n. št. – 395 n. št.)
• Bizantinsko-sasanidske vojne (395 n. št. – 628 n. št.)

Čeprav je konflikt med obema civilizacijama vključeval neposredne vojaške spopade, je pomembno vlogo igrala množica vazalnih kraljestev in zavezniških nomadskih narodov, ki so služili kot tamponske države ali posredniki obeh strani. Kljub skoraj sedmim stoletjem sovražnosti so imele rimsko-perzijske vojne povsem neodločen izid, saj je Rašidunski kalifat v okviru zgodnjih muslimanskih osvajanj napadel tako Bizantince kot Sasanide. Rašidunske ofenzive so povzročile propad Sasanidskega cesarstva in v poznejših arabsko-bizantinskih vojnah Bizantinsko cesarstvo v veliki meri omejile na Anatolijo.

Razen premikov na severu je rimsko-perzijska meja ostala ves čas konflikta večinoma stabilna, čeprav je bila deležna manjših sprememb: mesta, utrdbe in province so bile nenehno plenjene, zavzete, uničene in z njimi trgovano za mir, vendar nobena stran ni imela logistične moči ali delovne sile, da bi vzdrževala tako dolge pohode daleč od svojih meja, zato nobena ni mogla napredovati predaleč, ne da bi tvegala preveliko raztezanje svojih meja. Obe strani sta sicer osvajali onkraj meje, a sčasoma se je ravnovesje skoraj vedno vzpostavilo. Čeprav so se Rimljani in Perzijci sprva razlikovali po vojaški taktiki, so jo postopoma prevzeli drug od drugega in do druge polovice 6. stoletja so si bili podobni in enakopravni.

Navsezadnje se je poraba virov med rimsko-perzijskimi vojnami izkazala za katastrofalno za obe strani, saj ju je dolgotrajno in stopnjevano vojskovanje v 6. in 7. stoletju vojaško izčrpalo in ranilo zaradi nenadnega pojava in širitve rašidunske vojske. Rašidunski kalifat je izkoristil oslabljene razmere obeh imperijev in hitro priključil Perzijo na sasanidski fronti in muslimansko osvajanje Levanta, Kavkaza in Egipta ter preostanek Severne Afrike na bizantinski fronti.