Pojdi na vsebino

Syllabus errorum

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 18:07, 20. april 2016 od Stebunik (pogovor | prispevki) (zunanje povezave)
Syllabus errorum
papeška bula
Syllabus 1864 – nemška izdaja
Papež Pij IX.
Datum 8. december 1864
Jezik latinščina
Tema Rimski papež obsoja nekatere nauke v modernih filozofijah; duhovna in svetna oblast
Število strani 16
Zaporedna številka 28. od 43 skupno v njegovem pontifikatu
Predhodni/a Maximae quidem
Naslednji/a Multiplices inter
Izvorno besedilo Full text of "Quanta Cura & The Syllabus of Errors"
Slovenska izdaja
Naslov Seznam zmot
Datum 15. april 2016
Prevajalec Janez Jelen
Besedilo prevoda Wikivir

Syllabus je seznam stavkov, s katerimi je Pij IX. obsodil trditve različnih takratnih filozofskih in miselnih tokov, za katere je menil, da so v nasprotju z učenjem katoliške Cerkve. Večino teh obsodb do potrdili tudi koncilski očetje zbrani na Prvem vatikanskem koncilu 1869-70.

Opis

Pij IX. je 1864 izdal bulo z obsodbo sodobnih zmot Syllabus errorum, dodano okrožnici Quanta cura

Veliko prahu in ugovorov je dvignil »Syllabus«, s katerim je Pij IX. obsodil zmote »modernizma«. Med liberalnejšimi katoličani, zlasti pa med protestanti so se našli mnogi, ki so očitali papežu in katoliški Cerkvi, češ da je nazadnjaška[1]

Zmote o možnosti naravnega spoznanja Boga, o razodetju, o dolžnosti, sprejemati razodetje s pokorščino vere, so vedno močneje izzivale, naj cerkveno učiteljstvo zavzame odločno stališče do njih. Papež Pij IX. je objavil seznam osemdesetih stavkov (“Syllabus”), ki so formulacije najpomembnejših naukov, ki jih je imel za zmotne. To so stavki, ki so načeti od naturalizma in racionalizma. V Syllabu je Pij IX. obsodil poglavitne modernistične zmote svojega časa: panteizem, naturalizem, racionalizem, indiferentizem, socializem in komunizem kakor tudi napačen nauk o krščanskem zakonu.

Vsebina

Prva dva stavka zbirke vsebujeta obsodbo panteizma in deizma: spodaj navedeni stavki izražajo takrat razširjena mnenja; po papeževem mnenju je resnica ravno obratna.[2]

  1. Nikakršno najvišje, najmodrejše in za blagor stvari kar najbolj skrbno božje bitje ne obstoji, ki bi bilo različno od celote stvarstva. Bog je istoveten z naravo (prirodo) reči in torej podvržen spreminjanju. Bog v resnici nastaja v človeku in v svetu; vse je Bog in ima prav Bogu lastno podstat. Bog je prav isto kakor svet in zato duh s tvarjo (materijo), nujnost s svobodnostjo, resnično z lažnim, dobro z zlom, pravično s krivičnim.
  2. Treba je tajiti vsako delovanje Boga na ljudi in svet. [3]
  3. Človeški razum odloča sam od sebe ne glede na Boga, kaj je resnično in kaj zmotno, kaj je dobro in kaj zlo. Sam sebi je zakon in s svojimi naravnimi močmi zadostuje za srečo ljudi in narodov. [4]
  4. Vse resnice religije izhajajo iz naravne zmožnosti človeškega razuma. Razum je torej najvišje merilo, po katerem človek more in mora spoznati vse resnice kateregakoli reda. [5]
  5. Božje razodetje je nepopolno in zaradi tega podvrženo neomejenemu napredku, ki mora ustrezati napredku človeškega razuma. [6]
  6. Človeški razum je na isti stopnji skupaj z religijo. Teološke vede je zato treba obravnavati natančno tako kakor filozofske.
  7. Vse krščanske verske resnice so brez vsake razlike predmet naravne vede ali filozofije. Če je človeški razum izveden v zgolj zgodovinskem razvoju, more s svojimi naravnimi močmi in načeli doseči resnično razumevanje vseh, tudi skrivnostnejših verskih resnic. Pogoj je edinole ta, da se mu te verske resnice predlože za predmet.[7]

8. decembra 1864 je papež svoji okrožnici ’’Quanta cura” torej dodal znameniti ’’Syllabus’’ s popisom 80 sodobnih zmot, kar je vznemirilo ne le nasprotnike, ampak tudi nekatere katoličane, ki so se čutili omejene v svoji svobodomiselnosti.

Razmere po objavi Syllaba

Dva dni prej je v največji tajnosti začel pripravljati vesoljni cerkveni zbor. Prvič ga je javno omenil 26. junija 1867 škofom, ki so se zbrali v Rimu na proslavo ob 18-stoletni obletnici smrti apostola Petra. 29. junija 1868 pa je z bulo Aeterni Patris oznanil vsemu krščanskemu svetu sklic koncila, in sicer za 8. decembra 1869 v Vatikanu. [8]
Napoved koncila je naletela na različne odmeve, veliko je bilo takih, ki so menili, da bo koncil uzakonil obsodbe naprednih idej, ki jih je obsodil Syllabus in še bolj utrdil papeževo absolutno oblast. Najbolj zagrizen nasprotnik je postal liberalno usmerjeni duhovnik in znani cerkveni zgodovinar Döllinger, ki je ostro zavrnil Syllabus. Zato ga niso poklicali v pripravljalno koncilsko komisijo, kar ga je do konca razdražilo in je pod raznimi psevdonimi nahujskal javno mnenje in državne oblasti zoper papeža in koncil. Avgusta 1869 je napisal do papeža sovražno knjigo »Papež in koncil«, ki jo je označil teolog Scheeben [9] kot pamflet zoper papeštvo. Scheeben je užival kot nepristranski zgodovinar tak ugled, da ga je Pij XI. 1935 označil za „genialno osebnost“.[10].
Döllinger je v svoji užaljenosti šel tako daleč, da je osporaval kakršnokoli papeževo nezmotljivost, njegov primat in cerkveno avtoriteto; s tem je razpihal sovraštvo do katoličanov pri protestantih in pri državnih oblasteh, zlasti pri Bismarcku, kar so hudo občutili nemški katoličani med Kulturkampfom po koncilu. Posredno je hujskal opozicijo na koncilu, pa tudi nastanek starokatoličanov. Protestanti so bili tako razdraženi, da so napadli katoliške škofe konec avgusta 1869, ko so potovali skozi Hessen na škofovsko konferenco v Fuldo. Nemški škofje so napisali pomirljivo okrožnico, obenem pa prosili papeža, naj zaustavi razpravljanje o nezmotnosti. Papež je to tudi storil, ker so se podobna nasprotovanja pojavila tudi v drugih versko mešanih evropskih deželah – vendar ga je pod pritiskom drugih, zlasti francoskih škofov, zopet uvrstil med teme, o katerih bodo na koncilu razpravljali. [11]

Okrožnice, nagovori in pisma Pija IX., iz katerih črpa Syllabus

1’ Okrožnica Qui pluribus; 9. november 1846.
2’ Nagovor Quisque vestrum; 4. oktober 1847.
3’ Nagovor Ubi Primum; 17. december 1847.
4’ Nagovor Quibus quantisque; 20. april 1849.
5’ Okrožnica Nostis et Nobiscum; 8. december 1849.
6’ Nagovor Si semper antea; 20. maj 1850.
7’ Nagovor In consistoriali; 1. november 1850.
8’ Pismo Multiplices inter; 10. junij 1851.
9’ Pismo Ad Apostolicæ Sedis; 22. avgust 1851.
10’ Nagovor Quibus luctuosissimis; 5. september 1851.
11’ Pismo sardinijskemu kralju; 9. september 1852.
12’ Nagovor Acerbissimum; 27. september 1852.
13’ Nagovor Singulari quadam; 9. december 1854.
14’ Nagovor Probe memineritis; 22. januar 1855.
15’ Nagovor Cum sæpe; 26. julij 1855.
16’ Nagovor Nemo vestrum; 26. julij 1855.
17’ Okrožnica Singulari quidem; 17. marec 1856.
18’ Nagovor Nunquam fore; 15. december 1856.
19’ Pismo Eximiam tuam; 15. junija 1847 kölnskemu kardinalu-nadškofu.
20’ Apostolsko pismo Cum catholica Ecclesia; 26. marec 1860.
21’ Pismo Dolore haud mediocri; 30. april 1860 breslauskemu škofu.
22’ Nagovor Novos et ante; 28. september 1860.
23’ Nagovor Multis gravibusque; 17. dezember 1860.
24’ Nagovor Jamdudum cernimus; 18. marec 1861.
25’ Nagovor Meminit unusquisque; 30. september 1861.
26’ Nagovor Maxima quidem; 9. junij 1862.
27’ Pismo Gravissimas inter; freisinškemu nadškofu z dne 11. decembra 1862.
28’ Okrožnica Quanto conficiamur mærore; 10. avgust 1863.
29’ Okrožnica Incredibili afflictamur; 17. september 1863.
30’ Pismo Tuas libenter; freisinškemu nadškofu z dne 21. decembra 1863.
31’ Pismo Cum non sine; freiburškemu nadškofu z dne 14. julija 1864.
32’ Pismo Singularis Nobisque; monrealskemu škofu z dne 29. septembra 1864. [12]

Sklici

  1. ↑ A. Franzen. Pregled povijesti Crkve. str. 281.
  2. ↑ A. Strle. Vera Cerkve. str. 22.
  3. ↑ [Strle 314, Denzinger 2901 in 2902]; A. Strle, Vera Cerkve, str. 155
  4. ↑ [Strle 22, Denzinger 2903]
  5. ↑ [Strle 23, Denzinger 2809]
  6. ↑ [Strle 24, Denzinger 2905]
  7. ↑ [Strle 25, Denzinger 2906]; A. Strle, Vera Cerkve, str. 29
  8. ↑ »The First Vatican Council 1869 - 1870« (PDF). Encyclopedia Britannica – Catholic communion. 1911. Pridobljeno 11. aprila 2016.
  9. ↑ Mathias Joseph Scheeben (1835-1888)
  10. ↑ Gregor Brand: „Matthias Joseph Scheeben - Theologe aus Meckenheim“, Eifelzeitung, 10. avgust 2015
  11. ↑ A. Franzen. Pregled povijesti Crkve. str. 280s.
  12. ↑ »Syllabus von Papst Pius IX«. Domus Ecclesiae. 8. december 1864. Pridobljeno 19. marca 2014.

Nadaljnje branje

(slovensko)
  • J. Holzer: Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. Družina, Ljubljana 1995. (prevod iz nemščine: Josef Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage. Prevedel dr. France M. Dolinar)
  • Zgodovina krščanstva, Založba: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992. Prevedel Uroš Kalčič (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
(hrvaško)
  • Hubert Jedin: Crkveni sabori. Kratka povijest. Kršćanska sadašnjost, Zagreb 1980. (po: Kleine Konzillengeschichte. Mit einem Bericht über das Zweite Vatikanische Konzil. Verlag Herder, Freiburg i. Br. 1978 (8. izdaja).
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • K. Karin: Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
(italijansko)
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(nemško)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
(madžarsko)
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave

(angleško)
(nemško)
(hrvaško)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Syllabus_errorum&oldid=4636172«