Teoderik Veliki
 | Ta članek je za krajši čas rezerviran, saj ga namerava eden izmed sodelavcev v večji meri preurediti. Prosimo vas, da strani v tem času ne spreminjate, saj bi lahko prišlo do navzkrižja urejanj. Če je iz zgodovine strani razvidno, da je zadnjih nekaj dni ni spreminjal nihče, lahko to predlogo odstranite. |
| Teodorik Þiudareiks | |
|---|---|
| kralj Ostrogotov | |
 Četrt silikve s podobo Teodorika Velikega, kovane okoli leta 491–501 | |
| Vladanje | 471-526 |
| Predhodnik | Teodomir |
| Naslednik | Atalarik, vnuk |
| Rojstvo | 12. maj 454 Carnuntum, Prva Panonija, Zahodno Rimsko cesarstvo |
| Smrt | 30. avgust 526[1][2] (72 let) Ravena, Ostrogotsko kraljestvo[3] |
| Pokop | |
| Zakonec | Avdofleda |
| Potomci | Teodegota Ostrogota Amalasunta |
| Oče | Teodomir |
| Mati | Ereleuva |
Teodorik Veliki (gotsko Þiudareiks, latinsko Flavivs Theodericvs, grško Θευδέριχος [Teudérihos]), pogosto tudi Teoderik, je bil vladar germanskih Ostrogotov (471-526),[4] kralj vizigotskega Italskega kraljestva (493–526), regent Vizigotskega kraljestva (511–526) in podkralj Vzhodnega rimskega cesarstva, * 454, † 30. avgust 526.
Njegovo gotsko ime Þiudareiks pomeni "ljudstvo-kralj" ali "vladar ljudstva".[5]
Rojen je bil leta 454 v Panoniji po porazu Gotov v bitki s Huni pri Nedavi. Njegov oče, kralj Teodomir, je bil iz plemiške družine Amali, mati pa Ereleuva (Evzebija). Odraščal je kot talec v Konstantinoplu, kjer je dobil izvrstno izobrazbo. Leta 471 je nasledil svojega očeta kot vladarja panonskih Ostrogotov.[6] S svojim ljudstvom se je preselil v Spodnjo Mezijo, kjer se je sprl s tračanskimi Ostrogoti, ki jih je vodil Teodorik Strabon. Leta 484 je izpodrinil Strabona in združil obe ljudstvi.
Bizantinski cesar Zenon (vladal 474-475 in 476-491) mu je podelil naslov patricija in položaj magistra militum in ga celo imenoval za rimskega konzula. Teodorik je iskal še dodatne dobičke in je pogosto pustošil po provincah Vzhodnega rimskega cesarstva in nazadnje grozil samemu Konstantinoplu.
Cesar Zenon mu je leta 488 ukazal, naj uniči germanskega federata Odoakra, katerega je sam povišal v patricija in celo kralja Italije. Odoaker je Zenona izdal in podprl uzurpatorja Leoncija. Po zmagi v tri leta trajajoči vojni je Teodorik osebno ubil Odoakra in se s 100.000 do 200.000 Ostrogoti preselil v Italijo, kjer je ustanovil Ostrogotsko kraljestvo s prestolnico v Raveni. Sprva je zagovarjal ločenost arijanskega ostrogotskega in rimskega prebivalstva, potem pa je začel poudarjati pomen rasne harmonije, čeprav so bile mešane zakonske zveze prepovedane. [7] Poskušal je tudi obnoviti nekdanjo slavo Rimskega cesarstva. Obdobje njegove vladavine v Italiji je bilo najbolj mirno in cvetoče obdobje po cesarju Valentinijanu I. (vladal 364-375).
Mladost
Teodorik je bil rojen leta 454 ob Nežiderskem jezeru v sedanji Spodnji Avstriji, leto potem, ko so se Ostrogoti otresli skoraj stoletne dominacije Hunov. Bil je sin kralja kralja Teodomirja in Ereleuve. Kot mlad fant je moral oditi v Konstantinopel za talca, ki bi zagotovil ostrogotsko izvajanje pogodbe, sklenjene med Teodomirjem in bizantinskim cesarjem Leonom I. Tračanom (vladal 457-474).
Kot talec je več let živel na bizantinskem dvoru in se veliko naučil o bizantinskem sistemu vladanja in vojaških taktikah, kar je s pridom uporabil, ko je postal vladar pomešanih in v veliki meri romaniziranih "barbarskih ljudstev". Užival je naklonjenost cesarja Zenona (vladal 474-475 in 476-491) in leta 483 postal magister militum (poveljnik vojske). Leto kasneje je postal konzul in se kmalu zatem vrnil med Ostrogote. Leta 488 je pri 31 letih postal njihov kralj.
Vladanje
V času, ko so se Ostrogoti kot rimski zavezniki naselili na bizantinskem ozemlju, so se v cesarstvu začeli nemiri, ki jih je Zenon vedno teže obvladoval. Velike težave mu je povzročal italski podkralj Odoaker, ki je prišel na oblast leta 476, ker ni spoštoval pravic italskih državljanov in je začel celo ogrožati bizantinsko ozemlje. Zenon je zato s Teodorikom sklenil sporazum, ki bi koristil obema stranema: Ostrogoti naj bi ukrotili neposlušnega podkralja in v zameno dobili svoj življenjski prostor.
Teodorik je skladno s sporazumom leta 488 napadel Italijo. Leta 489 je zmagal v bitkah pri Soči in Veroni, leta 490 pa še pri Adi. Leta 493 je zavzel Raveno in 2. februarja 493 z Odoakrom sklenil pogodbo, ki je v Italiji zagotovila vladavino obeh kraljev. Na banketu, na katerem naj bi proslavili podpis pogodbe, je po zdravici Teodorik Odoakra ubil.
Tudi Teodorik je bil samo navidezno podkralj bizantinskega cesarja. Izogibal se je njegovemu nadzoru in kršil njune dogovore in se obnašal, kot da je enakopraven vladar. Za razliko od Odoakra je spoštoval dogovor, po katerem so rimski državljani v njegovem kraljestvu lahko živeli skladno z rimskim pravom in imeli svoje sodstvo. Goti so živel v skladu s svojimi zakoni in običaji. Ko je mestna drhal leta 519 požgala ravensko sinagogo, jo je moralo mesto na Teodorikov ukaz obnoviti na svoje stroške.
Teodorik je sklepal zavezništva ali na silo podjarmljal druga germanska kraljestva na Zahodu. S poroko z Avdofledo, sestro Klodvika I., se je povezal s Franki, s porokami svojih ženskih sorodnic s princi ali kralji pa z Vizigoti, Vandali in Burgundi. Šibkemu vandalskemu kralju Trasamundu je zagrozil z invazijo in s tem ustavil njegovo vdiranje na svoje ozemlje. Ko je leta 500 s Trasamundom poročil svojo sestro Amalafrido, je za njeno varnost skrbelo 5.000 njegovih vojakov.
Teodorik je bil večino svoje vladavine tudi de facto kralj Vizigotskega kraljestva, ker je po porazu Alarika II. v bitki s Franki leta 507 postal regent za svojega mladoletnega vnuka, vizigotskega kralja Amalrika. Frankom je uspelo Vizigotom odvzeli Akvitanijo, njihovo nadaljnje prodiranje pa je Teodorik preprečil.
Teodorikovi dosežki so se malo pred njegovo smrtjo začeli podirati. Hčerka Amalasunta, poročena z ostrogotskim princem Evtarikom, je avgusta 522 ali 523 ovdovela, še preden bi Evtarik lahko nasledil Teodorikov vladarski naslov, in dinastična povezava z Ostrogoti se je prekinila.
Leta 522 je katoliški burgundski kralj Sigismund ubil svojega sina in Teodorikovega vnuka Sergerika. Teodorik se mu je maščeval z napadom na Burgundsko kraljestvo in, verjetno leta 523, k svojemu kraljestvu priključil njegov južni del. Preostalemu delu je pod gotsko zaščito pred Franki zavladal Sigismundov arijanski brat Godomar. Teodorikovo ozemlje je s tem doseglo svoj največji obseg.
Leta 523 ali 524 je novi katoliški vandalski kralj Hilderik aretiral Amalafrido in pobil njeno gotsko osebno stražo. Toedorik se mu je nameraval maščevati in ponovno vzpostaviti svojo oblast v Vandalskem kraljestvu, vendar je leta 526 umrl.
Družina
Teodorik je imel v Meziji priležnico, katere ime ni znano. Z njo je imel hčerki
- Teodegoto (okoli 473 – ni znano), katero je Teodorik za utrditev zavezništva z Ostrogoti poročil z Alarikom II., in
- Ostrogoto ali Arevagni (okoli 475 – ni znano), katero je Teodorik za utrditev zavezništva z Burgundi poročil s Sigismundom I. Burgundskim.
Leta 493 se je poročil z Avdofledo, sestro frankovskega kralja Klodvika I., s katero je imel hčerko
- Amalasunto, gotsko kraljico, poročeno z vizigotskim princem Evtarikom, s katerim je imela dva otroka:
- sina Atalarika, ki je leta 526 nasledil svojega starega očeta, in
- Matasunto, ki je bila prvič poročena z ostrogotskim kraljem Vitigesom, po njegovi smrti leta 540 pa z bizantinskim generalom in Justinijanovim bratrancem Garmanom Justinom. Z nobenim od njiju ni imela otrok, zato so se vsi upi za spravo med Goti in Rimljani v osebi gotsko-rimskega cesarja razblinili.
Teodorika je po smrti leta 526 nasledil vnuk Atalarik. Od leta 526 do njegove polnoletnosti leta 534 je v njegovem imenu vladala mati Amalasunta.
Vizigotsko kraljestvo je po Teodorikovi začelo usihati. Po uporu leta 535 ga je napadel Justinijan I. in ga leta 553 po bitki na Mons Lactarius dokončno osvojil.
Sklici
- ↑ И. Г. Теодорих Великий // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1901. — Т. XXXIIа. — С. 882-885.
- ↑ T. H. Theodoric // Encyclopædia Britannica: a dictionary of arts, sciences, literature and general information — 11 — New York, Cambridge, England: University Press, 1911. — Vol. 26. — P. 768-769.
- ↑ Record #11862167X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- ↑ Grun, B. (1991), The Timetable of History, 3. dopolnjena izdaja, New York, Simon & Schuster, str. 30–31, ISBN 0-671-74271-X.
- ↑ Langer, W.L. (1968), Italy, 489–554, An Encyclopedia of World History, Harrap, str. 159.
- ↑ T. Burns, A history of ostrogoths, str. 57.
- ↑ Goths, Europian Kingdoms. Pridobljeno dne 25. januarja 2014.